Računalniški programi so nesnovna kulturna dediščina, ki izginja
V sozaložništvu Inštituta za novejšo zgodovino in Računalniškega muzeja je izšel zbornik Zapuščina napredne digitalizacije, ki povzema strokovne uvide in razmišljanja o ohranjanju softverske dediščine.
Junija letos so se na strokovnem posvetu v Računalniškem muzeju v Ljubljani zbrali strokovnjaki iz različnih področij od računalništva do humanistike in zgodovine ter odprli to pri nas dokaj novo vprašanje ohranjanja najminljivejšega a obenem pogosto najpovednejšega dela zgodovine družbene preobrazbe iz analogne v digitalno.
“Na posvetu je sodelovalo 10 domačih in tujih strokovnjakov, ki so svoje prispevke pretvorili tudi v elektronsko publikacijo, s katero želimo na čim bolj dostopen način sprožiti razmislek o odnosu do dela človeške izkušnje, ki v strategijah ohranjanja še nima pravega mesta,” je spletno objavo zbornika komentirala urednica Gaja Zornada. Ker so v zborniku zajeti tudi edinstveni vpogledi v dogajanje na slovenskih tleh in izpostavljajo sočasnost razvoja programskih rešitev in vztrajen korak s časom, v nekaterih primerih celo pionirstvo v mednarodnem merilu, je publikacija v celoti prevedena in objavljena tudi v angleškem jeziku.
“Treba je poudariti, da je bila Slovenija med prvimi državami na svetu, ki je digitalizirala vse hišne številke na svojem ozemlju,” v svojem prispevku zapiše Franc Zakrajšek, raziskovalec iz Urbanističnega inštituta v Ljubljani.
Dr. Roberto di Cosmo iz UNESCO Software Heritage fundacije v svojem članku računalniške programe enači z drugimi oblikami človeškega pisnega sporazumevanja, čeprav so praktično izvršljivi le na strojni računalniški opremi: “Zgovorno je že samo izrazoslovje, ki ga uporablja računalniška skupnost: »programski jeziki« se uporabljajo za »pisanje« programja. Harold Habelson je že leta 1985 zapisal, da je »programe treba najprej napisati, da jih lahko preberejo drugi ljudje«.”
Vprašanje vloge človeškega ustvarjalca v pisanju programja pa se poraja dr. Saši Divjaku, ki pogled usmeri iz zgodovinskega pričevanja tudi v prihodnost: “/…/ v nekaj desetletjih pričakujemo razvoj tako sposobnih računalnikov, ki bodo dosegli inteligenčno raven ljudi. Le kako bomo take računalnike programirali? Ali se bodo takih veščin učili sami? Si bodo sami izmišljali nove standarde? Bodočnost bo vznemirljiva. Morda pa nas mora skrbeti.”
“Čeprav digitalno dobo doživljamo kot aktualno sedanjost, je celotna sled njenega nastajanja že zrela za zgodovinsko obravnavo, obenem pa za premislek aktualnih praks, ki bodo močno vplivale na dostopnost virov v prihodnje,” ohranjanje programskih kod in vanje ujetih premislekov komentira dr. Andrej Pančur, direktor Inštituta za novejšo zgodovino.
Povezava do zbornika: POVEZAVA
Celotna izjava za medije: