Inštitut za novejšo zgodovino zoper znanost in nacijo?
Dr. Jože Dežman mi je v članku Inštitut za novejšo zgodovino zoper znanost in nacijo (Demokracija 28, št. 38, 21. 9. 2023, str. 56‒57) kot direktorju Inštituta za novejšo zgodovino (v nadaljevanju: INZ) očital, da sem
»presenetil z dvema pomembnima odločitvama. Prva je, da se INZ ne bo več ukvarjal z raziskavo druge svetovne vojne. To je za ustanovo, ki je nastala prav na izročilu revolucije in komunistične zmage, prelomna odločitev. Pančur predlaga celo, naj se z drugo svetovno vojno ukvarja kar Študijski center za narodno spravo. Druga, nič manj revolucionarna, je Pančurjeva napoved, da bo INZ zaprl za uporabo zbirko podatkov o smrtnih žrtvah 1941–1946.«
Kot sem nekoliko že pojasnil na seji Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti Državnega zbora Republike Slovenije (4. nujna seja, 30. 5. 2023), bolj natančno pa v dopisu dr. Dežmanu kot predsedniku Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč in Matjažu Ravbarju kot v.d. direktorju Uprave za vojaško dediščino Ministrstva za obrambo , to sigurno ni bila »revolucionarna« odločitev, temveč zgolj pojasnilo dejstev, ki izhajajo iz načina financiranja in vodenja znanstvenoraziskovalne dejavnosti v Sloveniji. Sem pričakoval, da bo to pojasnilo zadostovalo. Ker pa dr. Dežman v svojem članku kljub temu razlaga, da je to zgolj posledica moje odločitve ter hkrati še javno namiguje na oblastniške teorije zarote (»Ali je odpoved 2. svetovni vojni posledica političnega namiga oz. strategije, kako zmanjšati škodo, ki jo povroča resnica tabujem, lažem in mitomaniji titoizma /…/ ?«), mi ne preostane drugega, kot da še enkrat, to pot javno, vse skupaj pojasnim.
Organiziranost znanstvenoraziskovalnega sistema in izvajanje znanstvenoraziskovalne dejavnosti je v Sloveniji določeno z Zakonom o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti (Uradni list RS, št. 186/21 in 40/23; v nadaljevanju ZZrID). Javni raziskovalni zavodi delujemo na zelo konkurenčnem področju, ki od nas zahteva stalno preverjanje znanstvene odličnosti na domačih in tujih javnih razpisih in pozivih ter ob stalno prisotni mednarodni evalvaciji naše dejavnosti:
- Javna služba na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti obsega raziskovalne programe (z mladimi raziskovalci), raziskovalno infrastrukturo, upravljavsko in podporno dejavnost ter razvojni steber financiranja. To je tako imenovano stabilno financiranje znanstvenoraziskovalne dejavnosti.
- Raziskovalni programi so skupaj z infrastrukturnimi programi podvrženi evalvaciji s strani tujih recenzentov. Na podlagi teh evalvacij se raziskovalne programe lahko tudi ukine (30. člen ZZrID).
- Raziskovalne organizacije lahko izgubijo celotno stabilno financiranje, če ne izpolnjujejo minimalnih pogojev znanstvene odličnosti, ki se izkazuje s pridobitvijo najmanj dveh projektov okvirnega programa EU za raziskave, razvoj in inovacije, ali projektov, ki so rezultat partnerskih projektov okvirnega programa EU, ali vsaj eno pogodbo za center odličnosti, financiran na osnovi centralnih programov EU (80. člen ZZrID).
- Pridobivanje raziskovalnih projektov na domačih javnih razpisih, večinoma v okviru Javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju: ARIS) in praviloma na podlagi ocen tujih recenzentov.
- Pridobivanje raziskovalnih projektov na mednarodnih javnih razpisih, v prvi vrsti Obzorje Evropa. Minimalna pridobitev teh projektov je pogoj za stabilno financiranje v Sloveniji.
- Različni mehanizmi mednarodnega sodelovanja in komplementarnih shem, pri katerih ARIS na podlagi mednarodnih recenzijskih postopkov sofinancira raziskovalne projekte v Sloveniji.
INZ je javni raziskovalni zavod, ki je bil ustanovljen z namenom neodvisnega izvajanja znanstvenoraziskovalne dejavnosti in za izvajanje javne službe na področju znanstvenoraziskovalne dejavnosti. Tako kot ostali javni raziskovalni zavodi je tudi INZ v skladu s svojim aktom o ustanovitvi povsem avtonomen pri raziskovanju in posredovanju znanja ter samostojno upravlja sredstva stabilnega financiranja. Seveda pa tako široko zastavljena avtonomija znanstvenega raziskovanja javnim raziskovalnim zavodom ne prinaša samo pravice, temveč tudi odgovornost. Med drugim tudi odgovornost, da v skladu s prejetimi notranjimi in zunanjimi evalvacijami ter rezultati recenzentskih postopkov stalno prilagajajo svojo znanstvenoraziskovalno dejavnost, saj bodo le na ta način lahko dosegli zastavljene cilje znanstvene odločnosti in posledično tudi dolgoročno preživetje v zelo konkurenčnem raziskovalnem okolju.
Nasprotno je Študijski center za narodno spravo javni zavod, ki je bil leta 2008 ustanovljen z izrecnim namenom proučevanja kršenja temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so jih povzročili totalitarni režimi na Slovenskem v 20. stoletju. V ta namen Študijski center za narodno spravo brez javnega razpisa, brez primerljivih evalvacij, zgolj na podlagi pogodbe o financiranju in letnih načrtov in poročil za Ministrstvo za pravosodje izvaja razvojne, svetovalne, koordinacijske in izobraževalne naloge na področju narodne sprave in proučevanja totalitarnih političnih sistemov na Slovenskem v 20. stoletju. V lanskem letu je v ta namen npr. prejel 475.293,30 EUR. V tem pogledu je Študijski center za narodno spravo edinstven v slovenskem raziskovalnem prostoru, saj na ta način nobena druga raziskovalna organizacija v Sloveniji ne prejemlje sredstev za izvajanje raziskav na področju zgodovinopisja. Posledično je Študijskemu centru za narodno spravo v zadnjem desetletju uspelo vzpostaviti raziskovalno skupino, ki se lahko načrtno ukvarja z raziskovanjem druge svetovne vojne in neposredno po njej. V tesni navezavi na to svojo osnovno dejavnost kot prejemnik stabilnega financiranja znanstvenoraziskovalne dejavnosti (81. člen ZZrID) tudi izvaja raziskovalni program Kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju (pred tem Nasilje komunističnega totalitarizma v Sloveniji 1941-1990, Zgodovinsko-pravni vidiki kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju do sprejetja ustave 1990).
INZ pa je bil v tem času povsem odvisen zgolj od projektnega načina financiranja, torej s pridobivanjem raziskovalnih projektov in raziskovalnih programov na javnih razpisih. Posledično se je INZ raziskovalno usmeril na raziskovalna področja, na katerih mu je uspevalo pridobivati nove raziskovalne projekte in celo nov raziskovalni program (P6-0436). Zadnja dva raziskovalna projekta, ki sta se raziskovalno naslanjala na tematike, ki jih z neposredno podporo Ministrstva za pravosodje raziskuje Študijski center za narodno spravo, sta se na INZ zaključila že leta 2012 (J6-2297 in V6-1035). Po tem letu je INZ uspešno sodeloval še v 30 različnih projektih slovenske agencije za raziskovalno dejavnost. V zadnjem času je bil uspešen tudi pri pridobivanju evropskih projektov. Nove zaposlitve raziskovalcev lahko temeljijo le na uspešnosti pridobivanja in vključevanja v nove raziskovalne projekte. Z upokojevanjem raziskovalcev, ki so se pred tem načrtno ukvarjali z raziskovanjem druge svetovne vojne, ter z zaposlovanjem novih raziskovalcev, ki se zaradi projektnega načina financiranja usmerjajo na nova raziskovalna področja, INZ ni več raziskovalna organizacija, ki bi se načrtno ukvarjala z raziskavami na področju druge svetovne vojne. Dejansko je Študijski center za narodno spravo z aktivno finančno podporo vsakokratne Vlade RS postal edina raziskovalna organizacija, ki v Sloveniji lahko načrtno in celovito razvija dejavnosti na področju raziskav druge svetovne vojne in neposredno po njej.
V teh razmerah se je postopna raziskovalna preusmeritev izkazala za pravilno, saj je INZ po obdobju stagnacije povečal število zaposlenih raziskovalcev, pridobil nove projekte in razvil nova raziskovalna področja, hkrati pa si je z aktivno vključitvijo v evropski raziskovalni prostor (z izpolnjevanje pogojev iz 80. člena ZZrID) uspel že sedaj zagotoviti stabilno financiranje znanstvenoraziskovalne dejavnosti tudi v novem pogodbenem obdobju (od leta 2028 do 2033).
Če bi bilo možno, bi na INZ seveda z veseljem še naprej raziskovali zgodovino druge svetovne vojne v Sloveniji in neposredno po njej, zlasti v navezavi z obsežno zbirko podatkov o žrtvah druge svetovne vojne. Ta zbirka je nastala med leti 1997 in 2012 na podlagi pridobitve štirih raziskovalnih projektov (L6-8784, V5-0783, V5-0258 in V6-1035). Novih projektov nam na tem področju kljub trudu ni uspelo dobiti. Posledično so se raziskovalke, ki so izvajale te dejavnosti, zaposlile drugje, upokojile ali pa polno prerazporedile na druga raziskovalna področja. Na INZ je le ena raziskovalka, trenutno je sicer polno zaposlena na drugih projektih, ki bi ob delni prerazporeditvi na nov projekt delo na tej zbirki podatkov lahko predala mlajšim raziskovalcem. INZ je tudi mnenja, da bi moralo biti zaradi kompleksnosti tega vprašanja in raznovrstnosti zgodovinskih virov (ki še zdaleč niso izčrpani) financiranje teh dejavnosti naravnano dolgoročno. Zaradi neposrednega financiranja sorodnih raziskav na Študijskem centru za narodno spravo bi bilo potrebno te raziskave tudi na INZ financirati neposredno. Upravi za vojaško dediščino Ministrstva za obrambo sem zato predlagal, da financira izvajanje strokovno-razvojnih nalog, ki bodo vsako leto opredeljene v načrtu dela in finančnem načrtu INZ, ki ga potrdi Ministrstvo za obrambo. S svojim predlogom nisem bil uspešen.
V trenutnih razmerah lahko INZ zbirko podatkov o žrtvah druge svetovne vojne obravnava zgolj kot vsako drugo zbirko raziskovalnih podatkov, ki je nastala v okviru že leta nazaj zaključenih raziskovalnih projektov: Projekti so bili zaključeni, pogodbene obveznosti so bile izpolnjene, izsledki raziskav so bili objavljeni, raziskovalne skupine so se posvetile drugim nalogam. Raziskovalne podatke, ki so nastali v okviru izvajanja projektov, raziskovalci praviloma niso dajali v ponovno uporabo drugim raziskovalnim skupinam. INZ je bil v tem pogledu izjema in je (v skladu s 102. členom ZVDAGA) večji del podatkov prosto dostopno objavil na portalu Zgodovina Slovenije – SIstory.
Dejansko smo odprto znanost in odprti dostop do raziskovalnih podatkov v slovenski raziskovalni skupnosti šele začeli uvajati. Prelomno je bilo sprejetje ZZrID konec leta 2021 in sprejetje Uredbe o izvajanju znanstvenoraziskovalnega dela v skladu z načeli odprte znanosti (Uradni list RS, št. 59/23) pred le nekaj meseci. Odprta znanost bo v Sloveniji polno zaživela postopoma, s sprejetjem novega akcijskega načrta za odprto znanost, s sprejetjem ustreznih novih pravilnikov in smernic na ARIS in po raziskovalnih organizacijah ter ne nazadnje z novimi razpisi za raziskovalne projekte, ki bodo vključevali zahteve po odprtem dostopu do raziskovalnih podatkov. Za projekte, za katere so bile pogodbe o financiranju sklenjene pred uveljavitvijo prej omenjene uredbe, zahteve po odprti znanosti seveda ne veljajo. Torej tudi za raziskovalne podatke o žrtvah druge svetovne vojne. Ta izjema seveda ni naključje. Ne le zato, ker za nazaj od izvajalcev projektov kaj takšnega ni mogoče zahtevati, temveč tudi zato, ker načela odprtosti raziskovalnih podatkov niso trivialna zadeva. Izvajalci projektov bodo morali pripraviti in redno posodabljati načrte ravnanja z raziskovalnimi podatki, ravnanje z raziskovalnimi podatki pa bo moralo biti v skladu z načeli, ki omogočajo njihovo najdljivost, dostopnost, povezljivost in ponovno uporabo (načela FAIR). Vse to bo od raziskovalcev zahtevalo dodatne delovne napore in od financerjev zagotavljanje dodatnih sredstev.
Je torej glede na vse zapisano tovrstno ravnanje INZ resnično zoper znanost in nacijo, kot to trdi predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman? Za nacijo ne morem vedeti, saj nisem njen interpret. Za znanost pa lahko zatrdim, da je vsa dejavnost INZ povsem v skladu z načeli in organiziranostjo znanstvenoraziskovalnega sistema v Republiki Sloveniji in da so vsa naša prizadevanja usmerjena v zagotavljanje znanstvene odločnosti v evropskem raziskovalnem prostoru.
dr. Andrej Pančur
direktor Inštituta za novejšo zgodovino