Samomor med simptomom in metaforo
Monografija Samomor med simptomom in metaforo raziskuje samomor v slovenskem 20. stoletju onkraj medicinskih in psihiatričnih okvirjev ter ga obravnava kot zgodovinski, kulturni in politični fenomen. Avtorji pokažejo, da samomor ni zgolj intimna odločitev posameznika, temveč tudi prostor, kjer se razkrivajo širše družbene napetosti, ideološki spopadi in kolektivne predstave o smislu, identiteti in pripadnosti.
Meta Remec analizira prehode v razumevanju samomora od greha in kaznivega dejanja do družbenega simptoma in kulturnega označevalca. Posebej se osredotoča na prelomne trenutke po obeh svetovnih vojnah, ko samomor dobi nove pomenske obremenitve – od »epidemije« moralnega razkroja do nezaželenega simptoma v socializmu, ki ruši podobo »novega človeka«. Ivan Smiljanić se posveti partizanskemu »herojskemu samomoru«, ki v času vojne ni bil le osebna odločitev, ampak tudi predmet politične mitologije in spominskih bojev. Razkriva, kako so takšna dejanja nihala med poveličevanjem in zamolčanostjo ter odpirala etična vprašanja o zvestobi kolektivu in mejah ideologije. Marko Zajc pa osvetljuje, kako se je v drugi polovici 20. stoletja uveljavila metafora Slovencev kot »naroda samomorilcev«. Analizira, kako je ta ideja prehajala iz literarnih besedil v intelektualne polemike in politične razprave ter postala orodje za razlago družbenih kriz, kulturnih pretresov in nacionalne identitete. Zajc pokaže, da je metafora samomora delovala kot močna simbolna forma, ki so jo lahko uporabljali zelo različni, celo nasprotujoči si ideološki projekti.
Monografija odpira temeljna vprašanja o načinih, kako družba razlaga boleče in nezaželene pojave, ter pokaže, da je samomor postal prispodoba, skozi katero Slovenci razmišljajo o sebi. S tem ponuja izviren prispevek k razumevanju slovenske zgodovine, kolektivnega spomina in kulturnih predstav o življenju in smrti, ki segajo od religioznih in moralnih norm do političnih interpretacij in identitetnih razprav.