Parlamenti kot krpanke. Analitični okvir za raziskovanje predstavništva v sestavljenih državah
Lepo vabljeni na seminar, na katerem bo gostujoči raziskovalec Wiktor Marzec predstavil svoje delo na projektu »Parlamenti kot krpanke. Post imperialno polje moči v novi Republiki Poljski, Veliki Romuniji in Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev po prvi svetovni vojni«. Seminar bo potekal v sejni sobi Inštituta za novejšo zgodovino v torek, 22. septembra 2026, ob 10.00.
Parlamenti kot krpanke. Analitični okvir za raziskovanje predstavništva v sestavljenih državah
Razpad celinskih imperijev po prvi svetovni vojni je v Vzhodni in Srednji Evropi povzročil nastanek novih suverenih držav, ki so si prizadevale za centralizirano nacionalno enotnost, v praksi pa so delovale kot »imperiji v malem«. Soočene z izjemno etnično, versko in jezikovno raznolikostjo so te nastajajoče politične tvorbe doživele dvojno preobrazbo, v kateri se je silovita izgradnja nacije križala s hitro demokratizacijo. Seminar predstavlja koncept »parlamentov kot krpank« kot prenosljiv analitični okvir za preučevanje tega, kako so se novo vzpostavljene deliberativne skupščine spopadale s temi post imperialnimi prehodi. V Drugi republiki Poljski, »Veliki« Romuniji in Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev ali Češkoslovaški (pa tudi na primer v Gruziji ali Latviji) so te skupščine delovale kot kritični laboratoriji predstavništva, katerih naloga je bila povezovati močno razdrobljene post imperialne prostore, združevati regije z različnimi pravnimi dediščinami, »fantomskimi mejami« in različnimi tradicijami politične socializacije, podedovanimi od različnih imperijev. Vendar ti parlamenti niso zgolj predstavljali že obstoječega nacionalnega političnega telesa. Nasprotno, dejavno so teritorializirali in »nacionalizirali« državo od zgoraj in od spodaj.
Z rekonstrukcijo genealoške poti teh institucij – od vojnih začasnih skupščin do prvih splošnih volitev, zaznamovanih s taktičnimi različicami volilnih zakonov, volilno geometrijo, kooptacijami nekdanjih imperialnih poslancev in večstopenjskim državljanstvom – analiza pokaže, kako so elite »državotvornih« nacij selektivno upravljale razlike znotraj zbornic. Vendar so regionalne različice odvisnih območij ter njihove raznolike imperialne dediščine in politične krajine dodatno zapletle sliko in onemogočale enotne politike, tudi pod okriljem nacionalizirajočih ciljev. Poleg tega je vstop »novih mož« – vključno z lokalno kmečko inteligenco in kmeti – izzval oster spopad s staro režimskimi poklicnimi politiki glede parlamentarnih izkušenj, idealov in legitimnosti. Nazadnje seminar zagovarja tezo, da so parlamenti kot krpanke reproducirali stare imperialne razpoke, hkrati pa ustvarjali nove, kar razkriva kompleksno, nelinearno pot medvojne demokratizacije v Vzhodni in Srednji Evropi ter preobražajoči se režim predstavništva v regiji, kjer so se na razvalinah imperialne aristokratske politike pojavile množične, profesionalne stranke.
