Sistemi skrbi in izobraževanja otrok s senzornimi ovirami v prvi in drugi jugoslovanski državi

Spletna stran projekta

Šifra projekta: J6-50189 (C)

SICRIS

Raziskovalni projekt, ki se ukvarja z zgodovino obravnavanja  otrok  s senzornimi ovirami –  s poudarkom na  otrocih z ovirami sluha in vida  – na prostoru nekdanje Jugoslavije, je pionirski, saj se v optiki študij hendikepa (disability studies)  na problem osredotoča interdisciplinarno. Zajema celotno območje nekdanje socialistične Jugoslavije in obravnava sisteme skrbi in izobraževanja otrok s senzornimi ovirami iz zgodovinske, sociološke in antropološke perspektive ter ob tem zavestno izpušča medicinske in rehabilitacijske diskurze, ki so na tem področju še danes prevladujoči.

V raziskovalnem projektu se osredotočamo na dve zgodovinski obdobji: a.) obdobje od konca prve svetovne vojne, ko se po razpadu Avstro-Ogrske monarhije oblikuje skupna jugoslovanska država in nastane kontinuiran sistem  skrbi in izobraževanja za otroke s senzornimi ovirami (1919-1940); b.) obdobje Socialistične federativne republike Jugoslavije, kjer je bila skrb za otroke s senzornimi ovirami zgled modernizacije državnega socialnega skrbstva in specialnega šolanja za otroke z ovirami (1945-1991). Časovno projekt izpušča obdobje druge svetovne vojne, ko je bil sistem skrbi in izobraževanja za otroke z ovirami pogosto zaustavljen zaradi vojnih dogodkov in kjer bi posebno obravnavo zahteval okupatorjev odnos do otrok z ovirami.

V obeh zgodovinskih obdobjih sta sistema socialnega skrbstva in izobraževanja za otroke  s senzornimi ovirami uporabljala dva ključna koncepta, in sicer prostorsko in socialno segregacijo otrok  (v azile, hiralnice in kasneje v posebne zavode) in koncept integracije (postopnega zavedanja pomena socialnega vključevanja na področju socialnega varstva in izobraževanja). Oba idejna sistema sta pogosto prehajala eden v drugega ter predstavljala predhodnico današnjemu konceptu človekovih pravic ljudi z ovirami, ki temeljijo na Konvenciji Združenih narodov o pravicah oseb z ovirami (United National Convention on the Rights of Persons with Disabilities), ki jo je Slovenija podpisala in ratificirala leta 2008. Zanjo so značilni  premik k konceptu neodvisnega življenja (independent living), inkluzivnega izobraževanja in individualizirane podpore za običajno življenje skupaj z osebno asistenco.

Izhodišče raziskave  in predstavitev problema

Po prvi svetovni vojni so na otroke z ovirami, na področju nekdanje Avstro-Ogrske monarhije in na širšem ozemlju srednje Evrope različni strokovnjaki (splošno in specialno pedagoške, medicinske, socialnodelovne stroke) in posledično tudi laična javnost gledali kot na »problem« in jih poimenovali s slabšalnimi izrazi, ki so reflektirali tedanji prevladujoči odnos do otrok  z ovirami: »pohabljen«, »hrom«, »duševna napaka«, »fizična pomanjkljivost«, »imbecilni«, »idiot«, »neumen«.

Takšna poimenovanja so se na ozemlju nekdanje Jugoslavije uporabljala vse do šestdesetih let 20. stoletja. Medicinski model je na oviranost gledal kot na nekaj patološkega, ki zahteva neprestano zdravljenje, popravljanje in odpravo (Rembis, Kudlick, Nielsen, 2018, str. 1). Prevladovala je norma normalnosti, ki je tako kot v 19. stoletju, proizvajala »deviantnost« in »drugost«; otroci so bili zato socialno in prostorsko segregirani (Zaviršek, 2000, str. 79).

Hkrati so začetki segregiranega sistema skrbi in izobraževanja otrok z ovirami pomenili začetke strokovnega ukvarjanja z otroki, ki so v segregiranem institucionalnem varstvu dobili možnost, da so se izučili za določen poklic, kar jim je prineslo nekoliko avtonomije (Vršnik, 2003, 143). Arhivsko gradivo s tega področja dokazuje, da so bili otroci s senzornimi ovirami med obdobjem 1919 in 1941 obravnavani podobno kot otroci v večini drugih evropskih držav (Dobaja, 2012).

Ob opisanem medicinskem modelu se je po drugi svetovni vojni po zahodnih državah začel uveljavljati socialni model, ki se je vse bolj osredotočal na posameznikove potrebe in spretnosti in je opozarjal na uničujoče posledice nevključujočega okolja, ki je ljudi z ovirami invalidiziralo. Od sredine 70. let 20. stoletja se je začel uveljavljati model »integralne« rehabilitacije, ki naj bi otroke in odrasle čim bolj pripravila na samostojno življenje in jih vključila v izobraževanje in v plačano zaposlitev (Bregain, 2018, str. 122). Na te procese je vplivalo močno gibanje ljudi z ovirami (disability people’s movement) po zahodnih državah, ki je zahtevalo prilagojeno okolje, človekove pravice, podporo za neodvisno življenje in samodeterminacijo. Vzporedno z zahtevami hendikepiranih aktivistov, so se na akademskem področju začele razvijati študije hendikepa (disability studies), ki niso kritizirale le medicinski model, temveč tudi socialnega, saj je zgodovinsko kategorijo potreb, skrbi, izbire, pravice, pogosto razumel nezgodovinsko in ne kot kontekstualno spreminjajoče se in odvisne od vsakokratnih vrednot, ekonomskega razvoja, politike in kulture v različnih lokalnih kontekstih. (Zaviršek, 2014, str. 137). Po zahodnih državah je prišlo v 90. letih 20. stoletja do ključnih premikov od segregacije in izključevanja do večje vključenosti in zagotavljanja državljanskih pravic ljudi z ovirami (Brown, 2018, str. 488).

V socialistični Jugoslaviji je bilo drugače kot po zahodnih državah. Socialnovarstvene institucije so vse do začetka 90. let 20. stoletja ohranjale medicinsko segregacijski model skrbi za otroke s senzornimi  ovirami (Zaviršek, 2018). Enopartijski sistem ni dopuščal avtonomne organizacije ljudi z ovirami, ki bi se borila za pravice, in prostorska segregacija ter grupiranje otrok glede na diagnoze, sta se zdela najustreznejša odgovora na oviranost. V projektu se bomo osredotočili na posebnosti socialnega skrbstva in izobraževanja za otroke s senzornimi ovirami v jugoslovanskem socializmu, področju, ki sta bila med seboj ves čas prepletena. Pokazali bomo na skupne značilnosti in na razlike po posameznih nekdanjih republikah in se vprašali, zakaj je socialistični režim tako dolgo ohranjal medicinski model in kako sta se znotraj njega manifestirala skrb in izobraževanje otrok s senzornimi ovirami?

Cilji raziskave

Znanstveni cilj:

Izvedli bomo primerjalno zgodovinsko-sociološko-antropološko analizo konceptov, percepcije in obravnave otrok s senzornimi ovirami v sistemu socialnega skrbstva in izobraževanja v posameznih delih nekdanje Jugoslavije v dveh zgodovinskih obdobjih: 1919-1940 in 1945-1991, torej v obdobjih, ko so se v Jugoslaviji izmenjali različni socialni, politični in gospodarski sistemi. Primerjalno perspektivo bomo vzporedili z modelom socialnega skrbstva in izobraževanja, ki je veljal posebno v socialistični Jugoslaviji za »najnaprednejši model« socialnega skrbstva in šolanja za otroke z ovirami, to je »skandinavski model« in ugotovili, kako sta se med seboj razlikovala in kaj so bili vzroki tega razlikovanja.

Družbeni cilj: 

Z razumevanjem pretekle zgodovine bomo izboljšali razumevanje današnjega položaja otrok s senzornimi ovirami, težav s katerimi se srečujejo na področju socialnega vključevanja in zagotavljanja neoodvisnega življenja ter z zgodovinsko refleksijo dodali nova znanja s področja socialnega vključevanja in deinstitucionalizacije v Sloveniji.