Rek si niso izmislili ljudje. Reke so naravni pojavi z lastno dinamiko, ki jo ljudje nikoli ne morejo povsem nadzorovati. Mejne reke so drugačne – so družbeni /politični koncepti, ki jih ljudje »lepijo« na naravne reke. Temeljni namen projekta je raziskati razmerje med »naravno« reko in konceptom mejne reke na izbranih primerih. Po klasični sociološki definiciji meje (G. Simmel), meja ni prostorsko dejstvo z družbenimi učinki, ampak družbeno dejstvo, ki se izkazuje v prostoru. Meje imajo dvojni značaj, so posledica historičnih / političnih procesov in so hkrati tudi ustvarjalke družbenega reda (M. Eigmüller). Tudi mejna reka je družbeno dejstvo, vendar jo bistveno določa »naravna« reka. Zaradi naravnih fluvialnih procesov (spreminjanje struge, poplave, presihanja) mejne reke delujejo »same od sebe« in tudi »govorijo za sebe«, njihova »aktivnost« ima družbene posledice. In obratno, človeška dejavnost učinkuje na reko. Raziskava bo zato metodološko razdeljena na dva dela:
a) socialni oz. politični prostor v času. – Strukture. Začetki procesov modernizacije v 18. stoletju spremenijo naravo mejnih rek (neposredna penetracija državne administracije na periferijo – brez patrimonialnih posrednikov, merkantilistična ekonomija). Administrativne meje postanejo označevalci moči, ki jo država izvaja nad pripadajočimi družbami. Začnejo se procesi natančnega začrtovanja in definiranja meja – katastrske izmere, komisije za določitve državnih/deželnih meja. Arhivski dokumenti o mejnih sporih so odličen vir za analizo razmerij med državnimi strukturami in razmerami »na terenu«. – Akterji. Z mejno reko imajo opravka različni akterji. Raziskava bo analizirala pomen in vlogo pripadnikov določenih kategorij ljudi oz. skupin: geometer, uradnik, posestnik/lastnik, novinar, politik. Še zlasti je nujno izpostaviti poklic geometra kot novega producenta vednosti. – Reprezentacije/diskurzi. Reprezentacije/diskurze mejnih rek bomo obravnavali v povezavi s pojmom »naravne meje«, pri čemer bomo uporabili metode pojmovne zgodovine (R. Koselleck) in zgodovinske diskurzivne analize. Koncept naravne meje je poznala že antika, od 16. stoletja dalje pa so evropske monarhije pogosto opravičevale pretenzije z doseganjem »naravnih meja« (P. Sahlins, F. Zwitter). Z razvojem moderne države nacionalizmi postanejo način zaznavanja, interpretiranja in reprezentiranja družbenega sveta (R. Brubaker). Slovenski nacionalizem je poudarjal meje z Nemci in Italijani, Hrvati so veljali za slovanske zaveznike. Po letu 1991 se v slovenski javnosti poudarja meja s Hrvaško. Pomemben del projekta bo izdelava kratkih »diskurzivnih biografij« mejnih rek za obdobje zadnjih dveh stoletij na podlagi časopisnih/publicističnih virov
b) naravnogeografski prostor v času. – Pretekle spremembe rečne struge. Naravnogeografske študije izbranih rek na temelju geografskih raziskav. – Razmerje med rečno strugo in mejno črto. Pomemben del projekta bo primerjava sprememb rečne struge s spremembami mejne črte, ki se bo izvedla na izbranih odsekih mejnih rek s pomočjo GIS-a in georeferenciranja kartografskega gradiva – Antropogeni učinki na reko.
Bližina reke od ljudi terja določene aktivnosti: regulacije, utrjevanje brežin, gradnja mostov. Izvajanje aktivnosti terja komunikacijo in usklajevanje med dvema entitetama, ki jih reka razmejuje. Reke: Mura, Drava Sava, Kolpa, Sotla, Dragonja, Čabranka, Idrija, Kučnica. REFERENČNI PROJEKT: www.phantomgrenzen.eu
