Po 2. svetovni vojni je s federalno ureditvijo jugoslovanske države postalo slovensko ozemlje v njenem okviru federalna enota (republika) s prvinami državnosti in suverenosti, kar pa je imelo glede na zvezno ustavo iz leta 1946 omejen pomen, saj je ustavni red za najpomembnejše zakonodajne, izvršne in upravne naloge pooblaščal zvezne organe. Pristojnosti zveznih republik so se začele povečevati šele z ustavnimi spremembami v petdesetih in šestdesetih letih, toda centralistične težnje v gospodarski politiki in političnem odločanju so bile še naprej močne in so se v sedemdesetih letih še okrepile. V raziskavi bomo analizirali položaj Slovenije v posameznih ustavnih obdobjih, politiko republiških in zveznih organov ter politiko Komunistične partije/Zveze komunistov. Hkrati bomo poskušali ugotoviti, kako so zvezna gospodarska politika in raznolike gospodarske, kulturne in družbene razmere v državi vplivale na slovenski gospodarski in družbeni razvoj. Posebno pozornost bomo posvetili vplivu slovenskih politikov na zvezno politiko in odločitve zveznega političnega vodstva v Beogradu, saj so imeli slovenski politiki v zveznih organih pomembne funkcije.
Raziskava bo tako osvetlila vlogo E. Kardelja, B. Kidriča, B. Kraigherja in drugih slovenskih politikov v zveznih organih, njihov vpliv na procese politične in gospodarsko-družbene modernizacije in njihove politične prakse. V isti sapi bo podrobno predstavila slovenski gospodarski razvoj, gospodarsko sodelovanje Slovenije z drugimi republikami, prizadevanja slovenskih politikov za uveljavitev tržnih odnosov v državi in v drugi polovici osemdesetih let težnje po slovenskem gospodarskem osamosvajanju. Poseben predmet raziskave bodo vprašanja delovanju državne uprave, pravosodja, varnostnih organov in vojaško-obrambnega sistema, opozorili pa bomo tudi na odnos slovenskih politikov in javnosti do nacionalnega vprašanja. Če so namreč posamezniki do 2. svetovne vojne še razmišljali o možnostih nacionalnega zlitja z drugimi jugoslovanskimi narodi, je slovensko spogledovanje z jugoslovanskim integralizmom druga svetovna vojna dokončno prekinila. Pri tem je imela nesporno pomembno vlogo nacionalno-osvobodilna usmeritev OF in protiokupatorskega odpora. Socialistični ideologi so poskušali podedovane predstave o majhnem narodu brez prave zgodovinske tradicije po vojni združiti z marksističnimi in socialističnimi idejami, po katerih naj bi bila nacionalna emancipacija mogoča le v družbi z oblastjo delavskega razreda. Za slovenske politične elite je bilo pri tem značilno, da so ves čas iskale ravnotežje med nacionalnim (slovenskim) in skupnim (jugoslovanskim). Burne nesporazume med republiškimi in zveznimi organi sta povzročali tudi šolska in kulturna politika, ki sta bili ustavno med pristojnostmi republik, ki pa so jih poskušali v Beogradu vedno znova centralno usmerjati (šolska reforma v petdesetih letih, usmerjeno izobraževanje, skupna programska jedra). V projektu bomo raziskali še življenjsko raven in standard v Sloveniji v posameznih povojnih obdobjih, saj sta ta ves čas, zlasti pa v šestdesetih in sedemdesetih letih odstopala od državnega povprečja. Hkrati bomo opozorili na demografski razvoj, ki se je razlikoval od razvoja drugod v Jugoslaviji (zmanjševanje naravnega in povečevanje priselitvenega prirastka). Poseben del raziskave pa bomo namenili športu, športnim dejavnostim in uspehom slovenskih športnikov, končno pa bomo raziskali še javno mnenje in kako se je v javnosti spreminjal odnos do Jugoslavije.
Cilj projekta je torej kompleksna raziskava najrazličnejših vidikov slovenskega življenja v socialistični Jugoslaviji, kakršne doslej še nimamo.
